V času počitnic in dopustov smo. Gre za vesel čas, ko imamo velika pričakovanja glede tega, kaj v tem času početi, katere kraje obiskati, kako si napolniti baterije in se predvsem odpočiti. Poletje je tudi čas, ko se prekinejo ali končajo dejavnosti, ki jih je mogoče obiskovati preko leta. A duhovne rutine ne gre kar prekiniti. Srce se ne more kar tako odklopiti od vira svoje moči. Zato je pomembno, da z njim, tudi v času počitnic, ostanemo povezani.

Z Jezusom je počitek mnogo boljši! Med tem, ko uživamo v zasluženem odmoru, ne izgubimo svojega duhovnega ritma in odnosa z Bogom. Obisk cerkve ni verski turizem, ampak obisk Jezusa. Za katoli čane je obisk cerkve v turističnih mestih »obvezen« del izleta. Cerkve, tudi najpreprostejše, imajo posebno lepoto. So nežno urejene in arhitekturno lepe. Medtem ko fotografiramo notranjost, včasih pozabimo, da je Jezus tam tudi navzoč.

Utripajoča svetilka pa je znak, da čaka prav nas. Izkoristimo čas za celjenje ran. Hitrost in intenzivnost, s katero opravljamo naloge preko leta, običajno v družinah pusti nekaj ran, zlasti v zakonih. Dobro si je vzeti čas za pristen pogovor in zaceliti te rane.

Gotovo bo koristno, če si lahko vzamemo čas brez skrbi za gospodinjska opravila. Dobro branje je tudi molitev. Včasih si, tudi na dopustu, ne vzamemo časa za molitev. Morda se nam zdi, da nismo povezani z Bogom. Res je, molitev je pomembna, toda ko se pozno odpravimo v posteljo in vstanemo pozneje, kot je to običajno na počitnicah, je težko dobro moliti. Po drugi strani pa marsikdo na dopust vzame tudi knjigo.

Ne jemljimo lahkih počitniških branj, ki človeka lahko pustijo praznega, ampak vzemimo dobro knjigo, ki nam bo pomagala duhovno rasti. Vera ni dolgočasna: tudi življenjepisi svetnikov so lahko izjemno pustolovsko branje. Pa veselo in srečno na vseh poteh in prijeten oddih!