Cerkev sv. Lenarta

Puščavnik in opat

Lenart se je na dvoru frankovskega kralja Klodvika I. že kot deček uril in vzgajal za viteza ter kasneje postal kraljev svetovalec. Na dvor je pogosto zahajal reimski nadškof sveti Remigij, ki je Lenarta seznanjal s krščanstvom, in to ga je tako prevzelo, da se je kmalu dal krstiti, se odrekel svojemu plemiškemu poreklu in bil kasneje posvečen v duhovnika. S svojim zgledom in besedo, zlasti pa s čudežnimi ozdravljenji, ki so jih bili ljudje deležni po njegovi priprošnji, je za krščansko vero pridobil tudi mnoge svoje vrstnike. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa in kralj ga je hotel imeti na škofiji blizu dvora. Lenart pa si tega ni želel, zato se je izselil iz Reimsa in najprej vstopil v samostan pri Orleansu, kasneje pa zaživel kot puščavnik. Naselil se je v gozdu pri Limogesu in tu preživljal čas v spokornosti in premišljevanju. Sčasoma se je glas o njem razširil in ljudje so začeli prihajati k njemu po nasvet in pomoč. Zlasti kmetom je pomagal z nasveti pri živini in boleznih. Vedno več je bilo tudi takih, ki so ga želeli posnemati, zato je ob njegovi puščavniški celici zraslo pravo samostansko naselje. Lenart je na zemljišču, ki mu ga je podaril kralj, pozidal cerkev in samostan, ki ga je poimenoval Nobiliacum. Kraj je kmalu postal romarski, ljudje pa so pri Lenartu iskali sveta in tolažbe. Najbolj srečen je bil, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Legenda pravi, da mu je kralj Klodvik obljubil, da bo pomilostil vsakega jetnika, ki ga bo Lenart lahko obiskal. Takih jetnikov, za katere je Lenart posredoval, je bilo ogromno, vsem pa je po izpustitvi priskrbel delo pri krčenju zemlje ali obdelovanju polja. Tako so nastala prava kmečka naselja s skrbno obdelanimi njivami. Lenartu so se zato kasneje priporočali tudi mnogi, ki so bili v turškem ujetništvu.

Ime

Izhaja iz nemškega imena Leonhard, sestavljenega iz besed Lewo »lev« in hart »močen, drzen«.

Rodil se je v 5. stol. v Franciji, umrl pa leta 559 pri Limogesu v Franciji.

Družina

Lenart naj bi se rodil v frankovski plemiški družini.
 
Zavetnik

Kmetov, hlapcev, hlevov, živine in konj, priprošnjik v vseh kmečkih zadevah; zavetnik ključavničarjev, kovačev, fužinarjev, voznikov, nosačev, sodarjev, trgovcev s sadjem in rudarjev, porodnic in za dobro rojstvo, nerodovitnih žena, jetnikov, priprošnjik proti glavobolu in duševnim boleznim.

Upodobitve

Upodabljajo ga v črnem meniškem oblačilu z opatskimi atributi (palica); poleg tega ima pri sebi še druge atribute: knjigo, verige, klado za noge, vole in konje. Večkrat ga slike prikazujejo, kako rešuje jetnike.

Legenda

O Lenartu pravi legenda, da je nekoč s svojimi molitvami pomagal noseči kraljici, ki je bila s kraljem v gozdu, kjer je bival, na lovu. Kraljičina nosečnost se je zapletla in življenje obeh, nje in otroka, je bilo v nevarnosti. Po srečno prestanem porodu mu je kralj v zahvalo podaril toliko zemlje, kolikor jo je lahko v eni noči objahal na svojem oslu. Tako je na tistem mestu nastala noblaška opatija, kasneje pa mesto Saint-Leonard.

Pregovori

Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča. Kolikor ima Lenart snega na planini, toliko ga ima božič v dolini.

Goduje

6. novembra.

Župnija Loški Potok

Najprej je Loški Potok spadal pod župnijo Stari trg pri Ložu. Od tod so duhovniki prišli sem maševat in opravljat druge verske obrede. Sredi 14. stoletja se je od Starega trga odcepila nova župnija Bloke, ki ji je pripadal tudi Loški Potok. Odslej so hodili maševat v Loški Potok duhovniki iz Blok. Potočani so morali otroke nositi h krstu na Bloke, prav tako so se morali hoditi tudi ženini in neveste poročati na Bloke, in to še dolgo potem, ko je bil v Loškem Potoku še ustanovljen vikariat. Porok bloški župniki nikakor niso hoteli spustiti iz rok. 

Zaradi velike razdalje in hudih zim so Potočani hoteli imeti svojo župnijo. Večkrat se je zgodilo, da je kdo na hitro zbolel in umrl brez zakramentov. Da bi se mogla ustanoviti 
Župnija, je moralo biti poskrbljeno za duhovnikovo življenje. Ribniška graščina je podarili cerkvi zemljo, ljudje pa so se zavezovali, da jo bodo vsakemu župniku zastonj obdelali. Poleg tega so obljubili, da mu bodo dali tudi biro. Ostala pa je še dolžnost bire za bloškega župnika. Šele ko so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih je zahtevala država in cerkvena oblast, so lahko ustanovili župnijo. Leta 1666 so Potočani dosegli, da je bil v Loškem Potoku ustanovljen vikariat, nekakšna podžupnija. Tega leta so dobili svojega duhovnika. Takrat je Loški Potok imel 120 hiš. Nikakor pa niso mogli ljudje razumeti, da morajo še vedno dajati biro tudi župniku na Bloke, obenem pa vzdrževati tudi svojega vikarja. Te vezi so se trgale zelo počasi in šele leta 1852 so bili Potočani oproščeni vseh dajatev na Bloke.

Ker je kraj številčno naraščal, ni mogel en sam duhovnik opraviti vsega dela. Leta 1770 je bilo ustanovljeno kaplansko mesto in vikariat je od takrat naprej imel tudi kaplana. Vikariat se je preimenoval v župnijo šele leta 1862.

Župnijska cerkev svetega Lenarta

Cerkev svetega Lenarta stoji na hribu Tabor, ki je bil nekdaj utrjena postojanka proti turškim vpadom, v katero se zatekali prebivalci v času nevarnosti. 

Cerkev stoji na zahodni strani Tabora na najvišji točki in je od daleč vidna. Sedanja cerkev je bila na novo zgrajena leta 1741, posvečena pa 1780 od goriškega nadškofa. Po zgodovinarju Pokornu se cerkev prvikrat omenja pred letom 1400, nato pa šele leta 1581 v popisu cerkva, ki jih je vizitiral škof Bizancij. Omenja jo tudi Valvasor.

Zgrajena je v baročnem slogu. Arhitektu je za osnovo služila cerkev pri Novi Štifti. Po dolžni je simetrična na glavno os, ta pa je nekoliko ukrivljena. Tloris cerkve je nekoliko iztegnjen osmero kotnik. Dolga je 25,80 m, široka 16 m. Ladja je visoka 10,80 m. Na levi strani glavnega vhoda stoji zvonik, na desni strani ob prezbiteriju pa je prizidana zakristija. Vhod v cerkev, ki ima baročni portal iz klesanega kamna, je dvignjen za pet stopnic. Pred vhodom je pokrita lopa.

Glavni del cerkve, to je ladjo, pokriva piramidasta streha, prezbiterij pa je pokrit s streho dvokapnico. Vhodna veža in kor imata prav tako streho dvokapnico s polnim čopom. Streha cerkve in zvonika je pokrita z bakreno pločevino. Vhodno pročelje cerkve ima neo-romansko arhitekturno okrasje in je bilo cerkvi prizidano leta 1909. Cerkvena ladja, prezbiterij in kor imajo masiven obokan kamnit strop. 

V cerkvi so trije oltarji. Glavni oltar je bil postavljen leta 1896. Izdelal ga je Matija Ozbiš iz Kamnika. Narejen je delno iz pravega in delo iz umetnega marmorja. Oltarji nastavek je oblikovan v novobaročnem slogu. Štirje stebri nosijo bogato obliko ogredja ter tvorijo okvir niše, v kateri je kip sv. Lenarta. Ob njem stojita dva angela. Eden drži v rokah verigo, drugi pa opatovo palico. Med vsakim parom stebrov stojita kipa: na severni strani kip sv. Petra, na južni strani kip sv. Pavla. Na robu nastavka ob vsaki strani pa stojita kipa sv. Jerneja, na severni in sv. Janeza Evangelista na južni strani. Ob ogredju v atiki stojita na desni strani sv. Helena cesarica, na levi strani pa sv. Cecilija. Na voluntastih odrezkih sedita dva angela. Oltar se zaključuje s trikotnim čelom, na katerem je medaljon z Jezusovim monogramom. Na oltarni menzi je tabernakelj, nad njim pa baldahin, ki ga nosi osem stebričev. Do leta 1886 je imela cerkev osem oltarjev. Dva sta stala v nišah, kjer sta sedaj spovednici. 

Stranska oltarja je izdelal podobar Josip Grošelj leta 1906. oba sta lesena in narejena v neorenesančnem slogu. Desni je posvečen sv. Družini. O osrednji niši je reliefna upodobitev sv. Družine; levo je kip sv. Antona Padovanskega, na desni pa sv. Frančiška. V atiki oltarja sta kipa sv. Lucije in sv. Neže. Tudi oba stranska oltarja se v atiki zaključujeta s poudarjenim čelom. 

Levi stranski oltar je posvečen Rožnovenski Materi Božji. V osrednji niši je reliefna upodobitev Rožnovenske Matere Božje, ob njej pa klečita sv. Dominik in sv. Klara. Desno je kip sv. Alojzija, levo pa sv. Ignacija Antiohijskega. V atiki oltarja stojita na ogredju kipa Srca Jezusovega in kip Srca Marijinega. Na oltarni mizi je slika Marije Pomagaj, delo akademskega slikarja Izidorja Moleta. Levi stranski oltar je bil nekdaj last Rožnovenske bratovščine, ki je bila v naši župniji zelo razširjena in je imela svoj začetek v 18. stoletju. 

Na slavoločni strani prezbiterija, na desni strani je osmero kotna prižnica, ki jo nosi bogato oblikovan in okrašen korintski steber. Stranice so okrašene s kipi evangelistov. Prižnico je leta 1907 izdelal Josip Grošelj.

Sedanji križev pot je iz leta 1838 in je bil nekdaj v župnijski cerkvi v Dragi. V zvoniku so štirje zvonovi. Velika dva sta iz leta 1924. Ulita sta bila v tovarni Bühl v Mariboru. Veliki zvon tehta 1235 kg, drugi 754 kg. Tretji zvon je bil ulit leta 1992 v Žalcu in tehta 382 kg. Četrti zvon je iz leta 1863, ulit je bil v Ljubljani pri livarju Samassi in tehta okrog 350 kg.

V zadnjih letih je bilo v cerkvi opravljenih več obnovitvenih del. Na novo je bila napeljana električna instalacija, narejena so bila nova okna, prebeljena je bila notranjost cerkve, narejen je bil nov marmorni tlak, ki je nadomestil cementnega, potem nova zakristijska omara, nova bakrena kritina na zvoniku in cerkvi sv. Barbare. Pri sv. Barbari je ostrešje zvonika v celoti novo. Leta 1997 je bila narejena nova fasada na farni cerkvi in na cerkvi sv. Barbare. Novi so tudi strelovodi, opravljenih pa je bilo še več drugih manjših del.

V letošnjem letu je bil prenovljen in podaljšan pevski kor, cerkev pa je dobila tudi nove orgle. 

Podružna cerkev sv. Barbare

Cerkev stoji na hribu Tabor, na vhodni strani na pokopališču. Je v neposredni bližini župnijske cerkve. 

Cerkev sv. Barbare prvi omenja šele Valvasor leta 1689,l vendar je tu stala že veliko prej. Nekatera poročila pravijo, da je ta cerkev starejša od cerkve sv. Lenarta in da je na tem mestu stalo prvo svetišče v Loškem Potoku. Na njeno starost kažejo zazidana gotska okna v prezbiteriju. Predelana je bila leta 1673, o čemer govori letnica nad vhodnim portalom. Temeljito je bila predelana leta 1834. takrat so odstranili raven lesen strop in ga nadomestili z banjastim obokom. Zazidali so vsa okna in naredili druga, precej višja od starih in prizidali so tudi sedanji zvonik. To so naredili tako, da so dotedanji zvonik, imenovan 'zvonik na preslico', vzidali kar v nov zvonik. Tako je stari 'zvonik na preslico', z notranje strani zvonika še lepo viden. 

Cerkev ima pravokoten tloris s tristrano zaključenim prezbiterijem. Je pravilno orientirana v smeri vzhod – zahod. Streha nad ladjo je dvokapnica, nad prezbiterijem je zaključena s šotorsko streho. Pokrita je z bakreno pločevino, prav tako tudi zvonik, prvotno pa je bila pokrita s skodlami. 

Vhod v cerkev je na zahodni strani. Vrata so pravokotne oblike z okvirjem iz klesanega kamna, s profilom baročne oblike. V okvir je vklesana letnica 1673.

Notranjost cerkve je zelo preprosta, skorajda neprijazna, ker so vsa okna visoko pod stropom. V cerkvi je samo glavni oltar. Je lesen in narejen v neogotskem in neoromanskem slogu. Izdelal ga je Jernej Jereb iz Metlike leta 1875. V osrednji niši je slika sv. Barbare, prav tako Jerebovo delo. Na levi strani je kip sv. Agate, na desni sv. Rozalije. V atiki oltarja, ki se zaključuje s trikotnim čelom, je v medaljonu motiv velikonočnega Jagnjeta. Zaradi bližine župnijske cerkve je v cerkvi sv. Barbare maša samo takrat, kadaj potekajo v župnijski cerkvi obnovitvena dela, drugače v tej cerkvi ni redne sv. maše. 

Podružna cerkev svetega Florjana

Valvasor omenja v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske iz leta 1689 v Loškem Potoku tri cerkve. Poimensko sta imenovani vikariatna cerkev sv. Lenarta in cerkev sv. Barbare, sv. Florjana pa ne. Ali je tista tretja cerkev sv. Florjan ali katera druga cerkev je težko reči. Prvič se sv. Florjan omenja leta 1741 v vizitacijskem poročilu ribniškega naddiakona Petazzija. 

Cerkev stoji izven vasi Retje, na nekoliko vzpenjajočem se pobočju, na samem, sredi polja in travnikov. Ima baročen ladijski tloris, nekoliko nepravilen osmero kotnik, ki je v vzdolžni osi nekoliko zapotegnjen. Tudi tu je arhitektu za osnovo služila cerkev pri Novi Štifti.

Cerkev pokriva piramidasta streha, ki jo zaključuje lesen zvoniček s štirimi svetlobnimi linami. V zvoničku je zvon z letnico 1595 in je najstarejši v župniji. Sam je bil verjetno prenesen iz katere druge cerkve. 

Ob jugovzhodni strani je prizidana poznejša zakristija. V cerkveno notranjost vodi portal z letnico 1769, kr pa ne pomeni leta zidave cerkve, pač pa leto obnove. 

V cerkvi so trije leseni poznobaročni oltarji z oltarnimi slikami, ki so delo Antona Postla iz druge polovice 18. stoletja. 

Glavni oltar je posvečen sv. Florjanu z oltarno sliko cerkvenega patrona, v atiki pa je slika Marije Matere dobrega sveta. Na južni strani je oltar sv. Elije, v atiki pa slika sv. Luka Evangelista. V cerkvi je tudi lesena poznobaročna prižnica, nad glavnim vhodom pa je lesen in ometan pevski zbor. 

V cerkvi je sveta maša le petkrat na leto. Cerkev je v zelo slabem stanju in je potrebna temeljite obnove. Zadnjikrat je bila obnovljena leta 1902. Po drugi svetovni vojni je bila več let odprta. Takrat so neznanci pokradli z oltarjev vse lesene kipe angelov. 

Podružna cerkev sv. Florjana predstavlja kot celota centralne arhitekture in opreme odličen primer poljudnega baročnega oblikovanja. Nekateri umetnostni zgodovinarji zatrjujejo, da je ta cerkev po svoji lepi in bogati opremi »prava Postlova galerija«.

Kapela sv. Družine v Malem Logu

Mali Log je vas, ki je od župnijske cerkve najbolj oddaljena. Že dolgo časa so vaščani želeli v svoji vasi cerkvico ali kapelo, da bi bila lahko vsaj kdaj v njej tudi maša.

Z deli smo začeli jeseni 1994. temeljni kamen je bil blagoslovljen 9. oktobra 1994. kapela je bila naslednje leto dograjena. Ker je bilo leto 1995 posvečeno družini, smo se skupaj odločili, naj bo nova kapela posvečena sv. Družini. 

Naslednje leto, 21. julija 1996, je ljubljanski pomožni škof msgr. Alojz Uran kapelo blagoslovil, ob veliki udeležbi domačih in drugih faranov. Od takrat naprej je sveta maša v kapeli vsak teden. 

V kapeli je slika sv. Družine, ki jo je leta 1901 naslikal Simon Ogrin in je bila prej v župnijski cerkvi. Tudi zvon, ki je v zvoniku je dar župnijske cerkve. Ulit je bil leta 1924 v Mariboru in tehta 368 kg.

 

Kapela sv. Jošta pod Taborom

Kapela je bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja. Prvotno je bila posvečena trem zavetnikom: sv. Joštu, sv. Antonu Puščavniku in sv. Roku. Zlasti sv. Roka so ljudje zelo častili. Priporočali so se mu v času kužnih bolezni. V začetku tega stoletja pa se omenja kot zavetnik kapele samo sv. Jošt.

Kapela ima pravokoten tloris brez prezbiterija. Obok je banjast, lesen in ometan z močno poudarjenimi okenskimi čepi. 

Oltar je lese, narejen v neoromanskem slogu, menza je zidana. V glavni niši je kip Marije z Jezusom, desno je kip sv. Karla Boromejskega, levo kip sv. Ignacija Loyolskega. Na desni strani je velik kip sv. Roka, na levi sv. Antona Puščavnika, na severi strani pa kip sv. Jošta. Ti trije kipi so starejši od oltarja, morda še iz kapele, ki je prej stala na tem mestu. Sveta maša je v kapeli enkrat na leto, na god sv. Jošta.