Loški Potok

Zavetnik

Sveti Lenart, opat (goduje: 6. november)

 
Loški Potok

Loški Potok je kraška poglobljena suha dolina na visoki in pretežno z gozdom porasli Potočanski planoti. Leži jugovzhodno od Blok, nekako na redi med Notranjskim in Ribniškim podoljem, proti jugovzhodu se navezuje na Dragarsko dolino. Iz smeri Ljubljana pridemo v Loški Potok preko Sodražice.

Spadal je v pražupnijo Cerknica, kasneje pod župnijo Bloke, lokalijo so ustanovili leta 1666, župnijo 1863.

Cerkev se omenja v 14. Stoletju. Sedanja cerkev ima letnico 1670, vendar so jo kasneje še prizidali. Leta 1780 jo je posvetil škof iz Gorice. Cerkev je baročna centralna stavba na osmerostrani tlorisni osnovi. Oltarna slika sv. Lenarta je delo Simona Ogrina z Vrhnike, njegova je tudi slika sv. Janeza.

Slika Kamenjanje sv. Štefana je delo Antona Postla. S Hriba je iz zvonika v čast sv. Lenartu oglaša pet zvonov.

Zgodovina

Kdaj so se naselili prve ljudje v Loškem Potoku? Zgodovinar Jernej Pečnik je v Izvestju muzejskega društva za Kranjsko leta 1904 zapisal, da je moralo biti na Taboru pri vasi Retje prazgodovinsko stanovanje. Dr. Marjan Slabe v knjigi Ribnica skozi stoletja med drugim pravi, da je na pokopališču na Taboru v Loškem potoku »še mogoče pobrati koščke prazgodovinske keramike.« 

Za časa Rimljanov v 4. stoletju po Kristusu naj bi bil Loški Potok eden od členov v obrambni verigi rimske države, na najbolj vzhodnem robu Bloške planote. Obrambne točke so bile: Babno polje, Loški Potok, Benete, Strmca, Gradišče, Selo pri Robu. Isti avtor omenja, da naj bi skozi Loški Potok peljala rimska cesta, in sicer od Studenca prek Loškega Potoka, Drage, v Čabar in naprej proti plovni reki Kolpi. 

Kako se je ta kraj imenoval pred naselitvijo _Slovencev, ne vemo, kajti ime Loški Potok je veliko poznejše.

Prvi Slovenci so se tu naselili ob potoku. To so bili pastirji in gozdarji iz Loža. Ker so prišli iz Loža in se naselili ob potoku so kraj imenovali Loški Potok. In kdaj so se ti gozdarji in pastirji iz Loža naselili v našem kraju? Mnenja zgodovinarjev so zelo deljena. Iz nekateri starih pisnih virov je razvidno, da bolj zgodaj, kot smo doslej domnevali. 

V knjigi Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija beremo, kako oglejski patriarh Peregrin javlja na prošnjo stiškega opata Vincenta in njegovega konventa, da so bili doslej patriarh sam in drugi plemiči, za zveličanje duš svojih staršev in v odpuščanje svojih grehov, poklonili stiškemu samostanu različne posesti. V tej listini iz leta 1145 med drugim patriarh pravi, da sta plemič Henrik Patris kakor njegov brat Megenhalmus podarila samostanu Stična eno kmetijo v vasi Sigilsdorf. Zgodovinar Franc Kos je prepričan, da gre za Šegovo vas v Loškem Potoku, saj se Šegova vas v starih listinah vedno imenuje Sigilsdort. Po tej listini smemo sklepati, da so se v našem kraju naselili prvi ljudje že okoli leta 1100. to je prva in najstarejša pisna omemba našega kraja. 

Sklepati smemo, da so prvi prebivalci zgradili tudi manjšo cerkev. Današnja cerkev sv. Barbare najbrž stoji na tistem mestu in morda je njena osnova še iz tistega časa. Nikjer ni zapisano kdaj so zgradili prvo cerkev sv. Lenarta. Škofijski zgodovinar Franc Pokorn pravi pri uvodu opisa duhovnikov, ki so delovali v Loškem Potoku, da je cerkev sv. Lenarta opata stala že pred letom 1400. Žal ne omenja iz katerega pisnega vira je vzeta ta njegova trditev.

Tabor in Turki v Loškem Potoku

V času turških vpadov so okrog cerkve sv. Lenarta zgradili utrjen taborski kompleks z obrambnimi stolpi. Prav od tistega časa naprej ima hrib, na katerem je župnijska cerkev, ime Tabor. Naš Tabor je bil zgrajen okoli leta 1500. Pozneje, ko je turška nevarnost minila, so taborsko obzidje in obrambne stolpe podrli. Ostal je en sam obrambni stolp, ki pa je močno predelan, nadzidan in spremenjen v zvonik. Strelne line v zvoniku so še ohranjene. Turki v Loškem Potoku niso bili neznani. Maja leta 1531 so vpadli v Loški Potok marzalozi; to so bili roparski Turki. Ljudje so presenetili nepripravljene na obrambo. V turško sužnost so odpeljali več kot polovico Potočanov. Najbrž je bil to eden najhujših trenutkov v zgodovini našega kraja, posebno, če pomislimo, da je odšla polovica ljudi v sužnost, mnoge pa so pobili. Lastnik ribniške graščine, kateri je bila podložna večina Loškega Potoka, je bil takrat Bernardin Ričan.