Novice

Leto Gospodovo in hkrati sveto leto se je približalo koncu. Kam so se iztekli dnevi, kam noči, kam ure in minute, kam doživetja, kam skrbi, kam veseli doživljaji? ‘Vse mine, nič se ne povrne in nič ne pride več nazaj. Sijoča zvezda se utrne, v temi zgubi se njen sijaj.’ Tako pravi pogumna, v življenju trdo preizkušena gospa, iskriva pesnica Lili Novy. Ni treba biti pesnik, da bi se vpraševali in pojasnjevali to, kar je minilo.

To počne vsak, ki pojmuje življenje kot pot od začetka do konca zemeljskih poti in dni, sprotna leta pa kot dar neba. Za srečen dan, za srečno zadnjo uro so vsak večer kleče prosili v rožnem vencu naši dedje. Pa danes? Gotovo še marsikdo, nič več pa skoraj vsi in vsakdo. Kleče! Ne na kavču in kar tako mimogrede brez pravega zavedanja. Ne smemo pa biti krivični. Ljudi je na svetu veliko in kdo neki ve natančno, kako se molitveno obnaša njegov najbližji sosed? Prijatelj? Njegov odrasli samostojni otrok? Toda ko se leto bliža zadnjim koledarskim dnem, misel rada zagloda v globino. Tam odkrije marsikaj. Tako je tudi prav, to je smernik za prihodnost. Trgovci se ubadajo z inventuro. Vredno jih je posnemati. Ko se zdaj poslavljamo od letnice leta, ki se ne bo nikoli več ponovila v živo, se zahvalimo Bogu za vse, kar nam je dal. Tudi če nam je kaj vzel, nam je življenje še ohranil. Recimo tako kot svetopisemski Job: Bog je dal, Bog je vzel, hvaljeno bodi NJEGOVO IME.

Berta Golob

(foto: pixabay.com)