»Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. … Pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem« (prim. Mt 6,5–6). Te Jezusove besede se nanašajo na bogato judovsko molitveno prakso. Ob določenih časih je Jud molil v templju in tudi zasebno. A tudi osebna molitev je za mnoge iz farizejskih krogov postala zaslužno dejanje. Zavestno so se ob molitvi postavljali tako, da so jih drugi videli. S svojo obilno molitvijo so želeli doseči priznanje ljudi. Jezus se je usmeril proti zlorabi molitve. Če želi kdo z molitvijo zgolj sebe prikazati v dobri luči, je to za Jezusa gledališka predstava. V nasprotju s tem nas vabi, naj med molitvijo odidemo na samoten kraj, kjer nas nihče ne vidi. Molitev je za Jezusa samotno dogajanje med Bogom in človekom. Ne gre za dosežek, s katerim bi lahko blesteli pred drugimi. Svoje molitve ne smemo zlorabljati za to, da bi z njo poveličevali svoj občutek o lastni veljavi. Ker toliko molim, sem boljši od drugih in nanje gledam zviška. To bi bil ravno način, kakor so svojo molitev razumeli hinavci. Njim ni šlo za Boga, marveč za njihov lastni prestiž, za njihov občutek o lastni veljavi. Cilj njihove molitve ni bilo srečanje z Bogom, temveč to, da bi se samim sebi zdeli dobri, da bi se dvignili nad druge in jih lahko zaničevali. V svoji molitvi krožijo le okoli samih sebe.

Molitev pa pomeni, da Bogu dovolimo vstopiti v sobo svoje hiše, da bi bili z njim samim in bi mu dovolili, da nas spremeni.

Zato vam želim, da bi v tem postnem času našli čas, da sedete pred Boga. Vstopite v izbo svojega srca in poskusite zapreti vrata. Privoščite si pol ure ali uro, da bi bili zgolj sami z njim. To je pot, h kateri nas vzpodbuja Jezus: biti sam z Bogom, postajati eno z njim, biti v Bogu!

Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta.

(foto: pixabay.com)