Če se dodobra zavedamo svoje vere, nas mora preblisk po junijskih koledarskih dneh malce zaskrbeti, sicer se bomo neodgovorno prelisičili skoznje. Toliko pomenljivih vsebin! Od zadnje velikonočne nedelje, sedme!, do praznika apostolov Petra in Pavla, je še najmanj pet klicajev k Bogu. Prvi opomnik so binkošti. Nekoč je veljalo, da se je treba umiti v binkoštni rosi in bodo lica žarela v lepoti vse leto. Praznik Svete Trojice pa Svetega Rešnjega Telesa s procesijo po polju. In praprot je treba položiti za vrata, »da bo Janez Krstnik na njej pri nas prespal«. Praznik Srca Jezusovega; ja, ja, Jezusovemu srcu smo se pa posvetili! Po prazniku sv. Peta in Pavla drevje neha rasti, leto se je obrnilo navzdol.

In junij je mimo. Rožnik. Toda travniki že dolgo niso več livade belih ivanjščic. Pokošeno, zbalirano, shranjeno kot krma. Bogu hvala za obilje travinja, kajti krava pri gobcu molze – se je reklo, pa gotovo to še velja. Čeprav, ja čeprav je mestni fantič, ki se je fiskulturno valjal po travi, oporekal, da se mleko pač kupi v trgovini. Mama Narava, kaj počnemo s teboj? Nekam čudno je ta čas slišati po radiu nasvet o potrebni zalogi hrane vsaj za nekaj dni. To diši po vojnih časih; mar nam jih bo treba doživeti? Tudi sicer topovi ne grmijo kje je daleč od nas. Kaj pa pogled k nebu, kaj pa molitev, kaj pa poklek pred oltar? Duhovnika, ki je po koncu maše prišel iz zakristije posebej pokleknit pred oltar, je sobrat imenoval »Ero s onoga svjeta«. Prizanesi nam, o Gospod!

Berta Golob

(foto: pixabay.com)