Vprašanje bralke tednika Družina:
Poletje je čas, ko smo lahko oblečeni bolj sproščeno in lahkotno. Opažam pa, da veliko ljudi to lahkotnost razume kot razgaljenost. Zdi se mi, da je kriterij primernega oblačenja v zadnjih letih precej padel tudi pri kristjanih. V cerkvah opažam ne samo (pre)kratka oblačila, ampak tudi oblačila, ki izrazito poudarjajo dele telesa. Vem, da ima pri tem vsak svojo svobodo. Vem, da je danes staromodno govoriti o pravilih oblačenja. Pa vendarle, cerkvena tradicija kaže, da ni vseeno, kako prihajamo oblečeni v sveti prostor. Zanima me, kako vzbuditi zavest o dostojnem oblačenju (vsaj) v cerkvi?
Ana

Odgovoril je škof Metod Pirih
Spoštovana gospa Ana! Pred kratkim umrli profesor Mirko Mahnič pravi, da ni res, da obleka dela človeka, ampak da človek dela obleko. Vidiš ljudi, ki so oblečeni v drage obleke, po kriku zadnje mode, in vidiš ljudi, ki so oblečeni tako, da pritegnejo tvojo pozornost. Njihova osebnost se odraža tudi v obleki. Osebnost daje obleki, ki jo imaš na sebi, lepoto in enkratno odličnost. Spominjam se, da smo kot otroci najbolj preprosto obleko imeli za doma, malo boljšo za šolo in “ta lepšo” za k maši. Danes je vse pomešano. Vsaka doba ima svoj slog oblačenja, na katerega ima Cerkev bolj malo vpliva. Okusi so različni, a je tu potrebna vzgoja od otroških let naprej, saj so prav otroci tako lepi v svojih oblekicah, ker jim obleke razgibajo preprostost in čistost njihovih duš (M. Mahnič).

Vzgoja na tem področju naj bi se nadaljevala v šoli in tudi pri verouku; kako se oblačimo za udeležbo pri bogoslužju. Za izredne priložnosti, kot sta prvo sv. obhajilo in birma, se duhovniki vsaj načelno pogovorijo s starši tudi o tem, kako bodo slavljenci oblečeni. Pomembna je vzgoja Citiranje predpisov ali opozarjanje z napisi in plakati, kako moramo biti oblečeni v cerkvi, ne bodo veliko dosegli glede dostojnega oblačenja, če ne bomo z vzgojo, da je obleka izraz človekove biti, njegove notranjosti in spoštovanja do drugih, prišli do tega. Najbrž pa ni glavni problem, kako je nekdo oblečen v cerkvi. Jedro se skriva v splošnem izginevanju čuta za prazničnost in za spoštovanje.

Ta je izginil najprej v civilni družbi, od obleke državnikov pa do tega, kako se pride na sprejem ali kakšen svečan dogodek. Z vsemi smo na ti. Gre za osiromašenje človekovega bivanja, ko tudi praznik postane vsakdanjik. Ne po obleki, ne po tem, kako je okrašena miza, ne po tem, kaj je na njej, se praznik v ničemer ne razlikuje od vsakdanjika. Kolikor kristjani gojimo in se vzgajamo za kulturo praznovanja, da smemo ob nedeljah in praznikih, pa tudi sicer vstopiti v svet prostor, bo tudi nedeljska obleka čisto drugačna. Drugačno bo praznično srce, lepa in urejena notranjost, naš vrč je pripravljen, da se vanj natoči Božja žlahtnina. V pismu Kološanom apostol Pavel pravi: “Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost,” (Kol 3,12). Obleči Božje oblačilo pomeni postati nov človek. In čim več tega čuta in hrepenenja po Božjem, po lepem, po svetem in po pravih vrednotah bo v nas, tem bolj se bo to odražalo tudi v našem oblačenju. V vprašanju omenjate, da opažate v cerkvi ne samo (pre) kratka oblačila, ampak tudi oblačila, ki izrazito poudarjajo dele telesa. Kot škof sem v 33 letih službe imel veliko birm, a se ne spomnim kakšnih izstopajočih primerov ali izzivalnosti. Nespodobnosti v oblačenju ne gre meriti s centimetrom; obleka je nespodobna, kadar je nameren in preračunan izraz izzivanja in nespoštljivosti do drugih (V. Truhlar: Leksikon duhovnosti).

Prispevek je bil objavljen v tedniku Družina, letnik 67, št. 31.

Foto congerdesign / Pixabay