Žena v obnošeni obleki in preprosto oblečen mož sta vstopila v pisarno in prosila za srečanje z rektorjem harvardske univerze. Uslužbenka je menila, da tako revno oblečena človeka ne moreta stopiti v rektorat. Zato jima je dejala, da je rektor ves dan zaseden. Obiskovalca sta odgovorila, da bosta počakala. Po več urah je vendarle poklicala rektorja in ga prosila, da bi jima namenil nekaj minut in se ju tako znebil. Rektor se je strinjal s predlogom. Par je plaho vstopil v rektorjevo pisarno. Po pozdravu je žena dejala: »Imeli smo sina, ki je leto in pol študiral na vaši univerzi. Študij mu je bil zelo všeč. Toda pred dobrim letom se je smrtno ponesrečil. Z možem bi mu rada postavila spomenik v okviru univerze.« Rektorju je vzelo sapo. Odvrnil je: »Ne moremo postavljati spomenika vsakomur, ki je obiskoval Harvard in je umrl. Okolica univerze bi izgledala kot pokopališče.« »Ne, ne,« je odvrnila žena. »Midva ne bi postavila takšnega spomenika, ampak bi postavila zgradbo v njegov spomin.« Rektor je zavijal z očmi ob njenih besedah. Pogled se mu je ustavil na njunih ubogih oblačilih. Dejal jima je: »Zgradbo! A vesta koliko to stane?« Žena je umolknila in rektor je bil videti zadovoljen. Obrnila se je k možu in dejala: »Zakaj pa ne bi ustanovila nove univerze?« Mož je prikimal. Rektor je sedaj samo zmedeno poslušal. Zakonca Stanford sta tako odšla s Harvarda in šla v Palo Alto, kjer sta ustanovila Stanfordsko univerzo kot spomin na sina, ker ju je harvardska univerza zavrnila. Eno najmočnejših negativnih občutij, ki jih lahko doživimo, je občutek zavrnjenosti