Molitev, ki se marsikomu zdi predolga in preveč monotona, da bi se je sploh lotil, nosi v sebi izjemno lepoto. Oktober, mesec rožnega venca. Na kaj te spomnijo te besede? Morda na starejše gospe v cerkvi, ki pred mašo v neskončnost ponavljajo molitev. Morda na lep, bleščeč rožni venec, ki si ga prejel pri prvem svetem obhajilu in že od takrat leži nekje zadaj v omari, morda na odločitev, da boš redno molil, ki vsakič znova propade. Mladim ta oblika molitve ni najbližje. Že dolžina ni opogumljajoča, ob nenehnem ponavljanju zdravamarij pa tudi hitro izgubimo koncentracijo. Ko ugotovimo, da že dve desetki z mislimi nismo več pri molitvi, pa nas lahko napade še občutek krivde in rožnega venca se tako hitro prime oznaka, da je monoton, dolgočasen, predvsem pa – kdo ima čas za to? Pa vendar: rožni venec je namenjen tudi mladim.

Kdo ga je izumil?
Znana ilustracija, ki kroži po družbenih omrežjih, predstavlja prikupno upodobitev »1. rožnega venca«: Jezusa kot otroka, ki Marijo cuka za rokav. »Mami, mami, mami!« Skok na splet pa nam pokaže, da o začetkih te molitve pravzaprav nimamo natančnih podatkov. Meditativne molitve s ponavljanjem so razširjene po mnogih verstvih in obstajajo, odkar obstaja religija, z molitvijo 150 zdravamarij pa so v 12. stoletju začeli verniki, ki so na ta način spremljali samostanske molitve 150 psalmov. Premišljevanje Kristusovega življenja in trpljenja so dodali v 15. stoletju in tako so se lahko v skrivnost našega odrešenja poglabljali tudi večinoma nepismeni laiki. Danes nepismenost ni več težava, po Bibliji – in to celo v lastnem jeziku – pa lahko posežemo kadarkoli.

Čemu torej še moliti rožni venec?
Da se za hip ustavimo. Ob njem se lahko ustavimo, spočijemo, umirimo. Ko se nalagajo šolske obveznosti, zraven tisoč in ena dodatna aktivnost, pa še socialnega življenja ne gre zanemarjati, je ta kontemplativna molitev lahko steber, ki te znova prizemlji – pol ure tišine in miru, ki si ju vzameš zase in za Boga. Z njim se lahko zahvaljuješ za prejete danosti, prosiš vodstva za naprej, premišljuješ o besedah, ki jih izgovarjaš. Morda ugotoviš, da ževse življenje moliš zdravamarijo in očenaš, a še nikoli nisi zares premislil, kaj govoriš. Tudi, če ti misli odtavajo, nad molitvijo ne obupaj; to se namreč dogaja praktično vsem. Namesto tega tudi te misli med molitvijo izročaj, čeprav so morda čisto drugje. Marijina molitev te lahko spremlja tudi, če ne najdeš primernega trenutka miru, ob katerem bi se ustavil. Moliš lahko kjerkoli, ob najrazličnejših opravkih. Kaj praviš na molitev med pomivanjem posode ali zlaganjem drv? Ali pa med vožnjo z avtobusom, v čakalnici pri zobozdravniku? Ni treba, da zmoliš celega; namesto da osvežuješ Instagram vsaki dve minuti, raje zmoli desetko ali dve – morda za zadnjega, ki ti je pustil srček na objavi, za sestro, ki se muči z izpitom, za zdravstvene delavce, ... Prvič ti verjetno še ne bo spremenila življenja, a to ne pomeni, da moč te molitve ni izjemna. Tudi, kadar se ti v veri pojavljajo dvomi in je težko v iskreni molitvi pristopiti do Boga, te Marija čaka.