Novice

Zgodba o Emi Krški (tudi Hemi Krški) je, tako kot več ali manj večina zgodb o srednjeveških zgodovinskih osebnosti, precej zavita v skrivnost. Zgodovinski viri za to obdobje so namreč zelo skopi. Na svet je prijokala na Kozjanskem. Tako ne vemo, kdaj točno se je rodila. Pojavljajo se različne letnice, največkrat pa se njeno rojstvo postavlja med letoma 973 in 1000. Po izročilu naj bi se rodila na slovenskih tleh, na gradu Pilštajn na Kozjanskem. Po materini strani naj bi pripadala mogočni bavarski rodbini Luitpoldingov. Pripadniki te rodbine so v 10. stoletju kot vojvode vladali Bavarski. Kot piše slovenski zgodovinar Peter Štih v knjigi Slovenska zgodovina, je bil njen prednik tudi plemič Waltuni, ki se omenja v eni od listin, po kateri naj bi mu takratni vzhodnofrankovski kralj Arnulf Koroški leta 895 dal Rajhenburg (danes Brestanica) in Krško polje. Del njenih prednikov oziroma sorodnikov je nosil tudi slovanska imena (na primer Svetopolk in Preslav), kar dokazuje, da je bila vsaj delno slovanskega rodu. Prav zaradi tega se je Sv. Eme stoletja pozneje oprijel vzdevek prva slovenska svetnica. Ema se je poročila z Viljemom II., ki je bil grof v Brežah na Koroškem in mejni grof Savinjske marke. Ema je Viljema II. menda spoznala na cesarjevem dvoru, kamor so jo poslali njeni starši.

Tako kot Ema je tudi Viljem II. izviral iz vrst bavarskega visokega plemstva. Bil je del rodbine Wilhelmincev oziroma Viljemovcev. Članica te rodbine je bila verjetno tudi mama kneza Koclja, ki je vladal Spodnji Panoniji v 9. stoletju. S poroko Eme in Viljema II. je nastala mogočna rodbina. Združena posestva Eme in njenega moža so se v začetku 11. stoletja razprostirala od Furlanije na zahodu do reke Sotle na meji z Ogrsko na vzhodu ter od reke Donave na severu do dolenjske reke Krke na jugu. Kot piše Štih, so bila središča teh ogromnih posestev v Brežah na Koroškem, ob zgornji Muri na današnjem Štajerskem in v Savinjski marki oziroma Savinjski mejni grofi ji. Velik udarec je Ema doživela marca 1036, ko je njenega moža ubil eden od njegovih najmočnejših in najnevarnejših tekmecev v boju za oblast, leto prej odstavljeni koroški vojvoda Adalbero Eppensteinski. Kot vdova je postala ena od najbogatejših žensk svojega časa. Kot globoko verna kristjanka je za moževo dušo poskrbela tako, da je dala sezidati več cerkva, kjer so molili za pokojnika. Med drugim je dala zgraditi tudi cerkvi v Šentrupertu na Dolenjskem ter v Vidmu ob Savi. Še en udarec je Ema doživela, ko sta zgodaj umrla tudi njena sinova Viljem in Hartvik, ki naj bi ju po legendi ubili uporni rudarji v Brežah. Po njuni smrti je Ema v Krki na Koroškem leta 1043 ustanovila ženski samostan, ki ga je obdarila z zemljo. V tem samostanu je Ema preživela zadnja leta svojega življenja. Umrla je okoli leta 1045. Leta 1287 (po drugih podatkih pa leta 1174) so Emine posmrtne ostanke slovesno prenesli v grobnico, postavljeno v kripti cerkve v Krki.

Papež Honorij IV. je leta 1287 Emo razglasil za blaženo, papež Pij XI. pa 5. januarja 1938 za svetnico. Njen god je 27. junija. Je zavetnica krške škofi je (ta ima zdaj sedež v Celovcu), zavetnica nosečnic in porodnic, prav tako je tudi zavetnica za zdravje oči.